Otroško zobozdravstvo
Otroški zobozdravnik navaja otroka na skrb za njegovo zdravje in dobro počutje in pripravlja otroka na odgovornost, da bo skrbel za svoje zobe in jih ohranjal zdrave in lepe tudi v starosti. Otroško zobozdravstvo je poslanstvo – dr. Nuša Žilih
Otroški zobozdravnik mora biti prijazen, potrpežljiv in razumevajoč ter mora poskrbeti, da se otrok v zobni ambulanti počuti čim bolj sproščeno. Otroški zobozdravnik je tisti prvi zobozdravnik s katerim se srečamo v življenju. Skrbi za ustno zdravje otrok od najmlajših, tistih ki imajo v ustih le nekaj zob ali pa celo še nobenega, pa vse do konca pubertete.
Delo otroškega zobozdravnika
Delo otroškega zobozdravnika ni le prizadevanje za kakovostno in kvalitetno, minimalno invazivno, preventivno in estetsko zdravljenje, ampak je tu v ospredje postavljena psihološka priprava otroka in ustvarjanje prijetnega delovnega okolja ter dobro sodelovanje z otrokovimi starši. Sodelovanje s starši je bistveno, saj je največkrat prav od njihove priprave odvisno, kako se bo otrok ob prvem srečanju s svojim zobozdravnikom odzval. Pomembno je, da otrok prvič obišče zobozdravnika že ko mu izraste prvi mlečni zobek oziroma najkasneje do otrokovega prvega leta in ne šele takrat, ko se že pojavijo težave.
Otroški zobozdravnik mora biti prijazen, potrpežljiv in razumevajoč ter mora poskrbeti, da se otrok v zobni ambulanti počuti čim bolj sproščeno, mora mu približati svoje delo, vse predstaviti, pojasniti na njemu razumljiv način, delo prilagoditi njegovi starosti in dojemanju. Z otrokom in njegovimi starši mora vzpostaviti zaupanje. Posegov in dogodkov presenečenja v otroški ambulanti nikoli ne sme biti. Otroci si zaslužijo, da jim na njim razumljiv način iskreno razložimo kaj bomo počeli. Priprava otroka je ključna in predstavlja temelj uspešnega dela in sodelovanja. Torej, otroško zobozdravstvo navaja na nujno skrb za dobro počutje in pripravo otroka na odgovornost, da skrbi za svoje zobe, jih ohranja zdrave in lepe tudi v starosti.
Otroški zobozdravnik se pri svojem delu poleg z zobno gnilobo – kariesom pogosto srečuje tudi z razvojnimi motnjami trdih zobnih tkiv, s poškodbami mlečnih in stalnih zob in s slabo sodelujočimi otroci, ki pri zobozdravniških posegih težko sodelujejo..
Stanja s katerimi se najpogosteje sreča otroški zobozdravnik
KARIES – ali zobna gniloba je osnovna bolezen, ki so jo da preprečiti: z dobro ustno higieno, uporabo fluoridov, z zdravo in primerno hrano in rednimi obiski pri otroškem zobozdravniku.
Karies je najbolj razširjena bolezen današnjega časa. Je najpogostejši razlog za obisk otroškega zobozdravnika. Gre za zelo agresivno bolezen zoba, ki lahko, če se ne pozdravi, v relativno kratkem obdobju uniči zob.
Dejavniki za nastanek kariesa: Za njegov nastanek so krive bakterije v zobnih oblogah, ki jih nismo pravočasno odstranili. Hrano, ki ostane v ustih, bakterije razgrajujejo in pri tem tvorijo škodljive kisline. Le te uspejo raztapljati površino zoba oziroma sklenino. Dokler je karies v sklenini, ta proces poteka relativno počasi in ga lahko s preventivnim ravnanjem zaustavimo, ko pa karies preide v dentin, je proces hitrejši in lahko hitro napreduje vse do pulpe v sredini zoba.
Zmotno je mišljenje, da če nas zob ne boli, nimamo kariesa. Najpogosteje se kariozni proces začne na mestih, kjer so dobri pogoji za zadrževanje ostankov hrane in ki so manj dostopni za čiščenje. Karies prepoznamo po spremenjeni barvi dela zoba. Ta ni več bela, sijoča, ampak opačna ali temna, rjavkasta. Vsi beli madeži na zobeh pa niso nujno karies. Lahko gre za motnje v razvoju zoba, pretiranem uživanju fluoridov ali jemanje določenih zdravil.
Pri napredovalih oblikah kariesa pa je nujen zobozdravniški poseg. Karies povzroči zmehčano zobno tkivo, ki ga je skupaj z bakterijami nujno odstraniti. Nastali defekt je potrebno oskrbeti s plombo in zobu tako povrniti njegovo prvotno obliko in funkcijo ter preprečiti napredovanje kariesa.
Steklenični karies – Pri otrocih do tretjega leta je vse prevečkrat prisoten
Gre za zobno gnilobo, ki se pojavlja kot posledica hranjenja otroka po steklenički. Predvsem, če po njej uživa tudi napitke, kot je sladkano mleko, kakav, čaj ali sok. Steklenični karies se najprej pojavi na zgornjem delu zgornjih sekalcev, medtem ko spodnji največkrat ostanejo neprizadeti. Ker je struktura otroških zob nežna, karies zelo hitro napreduje. Če karies ni dovolj hitro zdravljen, se razširi tudi na preostale zobe.
Otrok lahko zaradi napredovalih lezij stekleničnega kariesa prehitro izgubi mlečne zobe (v zgodnjem otroštvu je tudi sanacija kariesa lahko večkrta omejena, slabše sodelovanje), kar pa močno vpliva tudi na nepravilnosti v razvoju čeljusti ter pozneje na izraščanje stalnih zob. Poleg tega ima malček težave pri žvečenju trše hrane, pa tudi pri izgovarjanju nekaterih glasov. Steklenični karies je v zgodnji fazi mogoče zaustaviti, zato je zelo pomembno redno preventivno obiskovanje otroškega zobozdravnika. Ta vam bo predlagal ukrepe, s katerimi boste poškodbe na zobeh lahko omejili in seveda poskušal škodo popraviti.
Vsekakor pa je nastanek stekleničnega kariesa najbolje preprečiti. Otroku ne ponujajmo stekleničke s sladko pijačo med obroki ali celo ponoči, za žejo naj otrok pije le vodo ali nesladkan čaj, otroka je potrebno čim prej odvaditi od stekleničke ter začeti s ščetkanjem zobkov res takoj, ko izrastejo.
Kako lahko zmanjšamo tveganje za karies?
- dobra ustna higiena (pravilna tehnika ščetkanja zob, pasta z zadostno količino fluoridov, primerna za starost otroka ter vsi potrebni pripomočki za ščetkanje in nitkanje zob)
- zdrava in uravnotežena prehrana
- redni obiski pri zobozdravniku
Individualni preventivni pregled otrokovih zob se svetuje na vsakih 6 mesecev. Obsega pregled zobovja, odstranjevanje mehkih zobnih oblog in zobnega kamna, topikalni nanos fluoridov, zalivanje griznih površin zoba, preventivne preparacije, interceptivno ortodontijo.
Kako izgleda kontrolni pregled?
- Ob kontrolnem pregledu preverimo stanje zob in celotne ustne votline in se o ugotovitvah pogovorimo z otroci in starši in ustrezno svetujemo. Je temelj vzdrževanja zdravja ustne votline Odstranjevanje zobnih oblog je nujen in izredno pomemben preventivni postopek, ki preprečuje nastanek vnetja obzobnih tkiv in nastanek kariesa.
- Čiščenje zobnega kamna izvedemo z uporabo ultrazvoka, s katerim razbijemo trde zobne obloge nad dlesnijo in tudi pod. Lahko odstranimo tudi temna zabarvanja med zobmi in ob robu dlesni ter morebiti prisotne kromatinske obloge.
- Čiščenju zobnega kamna vedno sledi poliranje zob, s katerim odstranimo še preostala površinska zabarvanja na zobeh. Ker so zobje po poliranju zelo gladki, je nabiranje trdih in mehkih zobnih oblog oteženo.
Na težko dostopnih mestih ob stikih med zobmi lahko zabarvanja in kromatinske obloge odstranimo tudi s peskanjem zob. - Fluoriranje zob – Fluor je mineral, ki ščiti pred zobno gnilobo (kariesom) in igra eno glavnih vlog v preventivnem zobozdravstu. Raziskave so tudi pokazale, da fluoriranje zob pomaga remineralizirati sklenino, na kateri se že pojavi začetna oblika kariesa. Zato je pomembno redno uporabljati zobne pate s fluoridi in redno hoditi na kontrole k otroškemu zobozdravniku. Pri otrocih priporočamo fluoriranje na 6 mesecev, še posebej pomembno je fluoriranje med izraščanjem zoba, kajti takrat je tveganje za nastanek kariesa največje.
Zalivanje fisur je metoda preprečevanja nastanka kariesa.
Na žlebičke na grizni površini- fisure se nanese poseben material, kar naredi površino bolj gladko in se s tem prepreči nabiranje hrane in oblog v fisurah, kjer karies v otroški dobi najpogosteje nastane.
Odontomija je podobna zalitju, le da je pri odontomiji potrebno odstraniti kariozno tkivo v fisurah zob in zob nato z biokompatibilnimi materialom zaščititi.
Zalivke (plombice) ali zvezdice po odstranitvi kariesa zobu povrnemo prvotno obliko in funkcijo ter tako tudi preprečimo napredovanje kariesa. Delamo po načelih minimalno invazivne tehnike, kjer odstranjujemo le tisto, kar je nujno potrebno in čimbolj ohranjamo zob.
Trepanacija in prva pomoč pri mlečnih zobkih so dentinski kanalčki širši, živček je bližje površini zoba, zato je tudi napredovanje bakterij do zobne pulpe hitrejše kot pri stalnih zobeh. Ponavadi se taka prizadetost zobka pokaže z bolečino in z oteklino.
Poškodbe zob in obzobnih tkiv
Nesreče se dogajajo in jih je nemogoče v celoti preprečiti. Poškodbe zob in obzobnih tkiv so v otroštvu pogoste, saj se pojavijo pri kar štirih petinah mlajših od dvajset let. Tako si tretjina otrok poškoduje mlečne, petina pa stalne zobe. Vzroki poškodb so padci, nezgode, prometne nesreče in športne poškodbe.
Izbiti mlečni zob nikoli ne vstavljate nazaj, saj bi lahko s tem dodatno poškodovali zametek stalnega zoba, ki leži v predelu, kjer je bila korenina mlečnega predhodnika. Usta sperite s tekočo vodo in krvavitev zaustavite s pritiskom gaze ali druge primerne tkanine na krvaveče mesto, otroka peljite k zobozdravniku.
Izbiti stalni zob – pri izbitju stalnega zoba morate upoštevati osnovno načelo, da je treba zob vsaditi nazaj na pravo mesto, kolikor hitro je mogoče. Izbiti zob vedno primete za krono, ne za korenino, da ne povzročite dodatne škode tkivu na površini korenine. Če je zob umazan, ga na hitro sperete pod tekočo vodo, še boljše pa s sterilno fiziološko raztopino, če jo imate pri roki. Zob vstavite na njegovo mesto nazaj v alveolo. Če to ni mogoče, spravite zob v kozarec mleka, da s tem omogočite tkivu na površini korenine možnosti za preživetje. Otrok lahko drži izbiti zob v ustih, med zobmi in licem ali pod jezikom, da ga obliva slina, vendar je to priporočljivo le kadar ocenimo, da otrok zoba ne bo pogoltnil. V vsakem primeru pa je treba nujno takoj poiskati zobozdravniško ali zdravniško pomoč.
- poškodbe zob: skleninske poke, zlome zobnih kron (skleninski, dentinski, zlomi, ki segajo v področje zobne pulpe), zlome zobne korenine in kronsko-koreninske zlome.
- poškodbe obzobnih tkiv: omajan zob, premiki zob in izbitje zoba.
Vsako poškodbo zob in/ali obzobnih tkiv mora pregledati zobozdravnik.
Vpliv razvad na nepravilnosti v rasti in razvoju zob in čeljusti
Zdravi zobje so nepogrešljivi za grizenje in žvečenje hrane, za dobro izgovarjavo in zunanji videz. Zelo pomembno je seznanjanje staršev o razvadah, ki negativno vplivajo na zdravje otrokovih zob.
Sesanje dude
Če je otrok polno dojen in je s tem zadovoljen tudi njegov čustveni stik, ne bo potreboval ne dude in ne prsta. Pomembno je, da dude otroku ne dajete (ponujate), naj bo spravljena daleč od otrokovega dosega. Mali otrok dudo potrebuje le za uspavanje ali za pomiritev. Če duda, ko otrok zaspi, ne zdrsne sama iz ust, naj jo starši približno deset minut zatem odstranijo. Če usta ostanejo odprta, je ustnice treba narahlo stisniti in počakati, da otrok pogoltne slino. Zaprta usta in ustnični stik sta pogoja za ugoden potek rasti in razvoj zobnih lokov.
Sesanje prsta
Sesanje prsta je še bolj škodljivo od sesanja dude, saj je pritisk na čeljusti močnejši in je prst otroku stalno na razpolago. To razvado je zelo težko opustiti. Če otrok dovolj zgodaj prekine s sesanjem prsta, na zobovju ni vidnih posledic, pa tudi že nakazana nepravilnost se lahko popravi.
Pitje sladkih sokov
Okus za sladko je privzgojen in ne prirojen. Sladkor je poleg zobnih oblog glavni krivec za nastanek zobne gnilobe. Otrok, ki ga starši ne bodo navadili na sladko, tudi pozneje ne bo pogrešal sladke hrane in pijače. Pomembno je, da otroku za potešitev žeje ponudimo vodo in nesladkan čaj. Če je otrok že navajen na pitje sladkih pijač, je treba nemudoma začeti z redčenjem sladkih pijač in po nekaj dneh z njimi prenehati.
Dihanje skozi usta
Pravilno dihanje predstavlja dihanje skozi nos, usta pa so ob tem zaprta. Če so usta zaprta, se jezik dotika neba zgoraj, ob strani pa zob in čeljustnih grebenov. Jezik izpolnjuje vso notranjost ustne votline in jo s tem oblikuje. Če usta odprete, jezik pade na ustno dno z vso svojo težo. Neba se ne dotika več. Če otrok ves čas diha skozi usta, se bo spodnja čeljust razširila, zgornja pa bo postala preozka in prekratka.
Grizenje raznih predmetov
Pogosto lahko pri otrocih opazite razvade, kot so grizenje nohtov, svinčnikov in raznih predmetov. Vse to povzroča različne deformacije, na osnovi katerih lahko sklepate na način ali celo na predmet sesanja. Opazujte svojega otroka in mu s pomočjo nasvetov zobozdravnika in medicinske sestre pomagajte razvado opustiti.
Pravilno ščetkanje otroških zob
S ščetanjem zobkov je potrebno začeti takoj, ko izraste prvi mlečni zobek. Za učinkovito odstranjevanje oblog moramo uporabiti mehko zobno ščetko, ki ima primerno veliko funkcionalno glavo, kjer so ščetine enakih dolžin ter mehke in naj jih bo čim večje število. Uporabiti je potrebno zobno pasto s fluoridi. Pri otrocih od 0-2 let uporabljamo zobno pasto s 1000 ppm fluorida, in sicer jo apliciramo na zobno ščetko 2x/dan za zrno riža, pri otrocih od 2-6 let pravtako pasto s 1000 ppm fluorida 2x/dan, a za količino zrna graha in pri otrocih starejših od 6 let uporabljamo pasto s 1450-1500 ppm fluorida 2x/dan za zrno graha. Pomembno je da ust po ščetkanju ne izplakujemo. Pomembno je, da očistimo vedno vse ploskve vseh zobkov. Zgornjo ustnico rahlo umaknite navzgor in očistite vse zobe, posebej pazljivo predel ob dlesni. Potrebno je biti natančen in vztrajen, to je popotnica za kasnejša leta. Ustvarja se navada, ki določa stopnjo higiene za vse življenje. Ščetkamo zjutraj in zvečer, po zadnjem obroku. Do osmega leta starosti naj zobe otroku pomagajo ščetkati starši. Tudi kasnej je zelo pomembno, da sledimo in spremljamo kako, koliko časa in kako natančno si otroci umijejo in ponitkajo zobe.
Vpliv prehrane na zdravje zob
Prehranjevalne navade otroka se navadno razvijejo že v prvih letih življenja, ko imate največji vpliv starši in je za otroka življenjskega pomena zagotovitev vsem hranilnim potrebam. Tako ste otrokom najboljši zgled sami. Zelo pomemben je starševski odnos do prehranjevanja, uvajanja različnih zdravih živil v prehrano, saj s tem postavite temeljne vzorce hranjenja, ki bodo otroka spremljali vse življenje.
Nepravilna prehrana je dokazano tvegana za razvoj kariesa. Največjo nevarnost predstavljajo enostavni sladkorji. Žal so posledice prepogostega uživanja sladkorja vse prevečkrat videne že pri majhnih otrocih. Največji vir sladkorjev v prehrani so sladkarije. Pomembno je omejiti količino sladkorjev, predvsem pa pogostost njihovega uživanja. Nekateri so mnenja, da je najbolje izbrati en sladek dan v tednu in takrat lahko otrok jé sladko, spet drugi pa menijo, da naj se nekaj sladkega zaužije največ enkrat na dan pri enem od obrokov. Vsekakor je treba po tem zobe umiti ali pa vsaj izdatno sprati z vodo.
